Posnetek zaslona 2020-11-02 163534

Sistem discipliniranja uma in poslušnost avtoriteti skozi vzgojno-izobraževalni sistem

V tem trenutku se vse kulture sveta ukvarjajo s potrebo po reformi javnega izobraževalnega sistema in za to obstajata dva razloga, če ob strani pustimo Covid-19 in usmerjanje izobraževalnega sistema k vse večji digitalizaciji. Prvi je EKONOMSKI in preko njega želijo najti način, kako izobraziti otroke in mlade ljudi, da bodo lahko zasedli svoj prostor v ekonomiji 21.st. Tukaj se moramo že na začetku vprašati le kako za vraga jim bo to uspelo, glede na to, da se ne ve kakšna bo ekonomija koncem tedna ali meseca, kaj šele čez pet, deset ali petdeset let? Drugi razlog je KULTURNI in ta se ukvarja s tem, kako izobraziti otroke da bodo imeli občutek za pripadnost kulturi v času globalizacije.

Ves problem leži v tem, da želijo OBLASTI DOSEČI PRIHODNOST NA NAČIN KATERI JE ZASIDRAN V PRETEKLOSTI. Torej s tem ko odtujujejo milijone otrok, kateri v obiskovanju šole ne vidijo nobenega namena. Nas so učili, da če se bomo pridno učili, bomo lahko odšli študirat in po študiju dobili dobro zaposlitev. Naši otroci v to ne verjamejo in le kdo bi jim lahko zameril. Seveda je trenutno mogoče še vedno bolje imeti diplomo kot ne, vendar pa to ničesar več ne zagotavlja, še posebno če ta pot marginalizira to, kar vi mislite, da je pomembno za vas. Večina zaradi tega misli, da je potrebno dvigniti standarde, kar niti ni tako zgrešeno, a glavni problem tiči v tem, da je trenutni sistem izobraževanja zasnovan in sprejet na popolnoma zgrešenih postavkah, katere MLAD UM OMEJUJEJO NE PA RAZSVETLJUJEJO.

Lev Nikolajevič Tolstoj

Da je nekaj močno narobe z izobraževalnim sistemom je bilo jasno tudi Levu Nikolajeviču Tolstoju, kateri je v knjigi Izobraževanje in Otroci (1862) napisal:

Na slepo izberite sto otrok več izobraženih generacij in sto otrok neizobraženih in jih primerjajte v vsem prosim; v moči, v spretnosti, v umu, v zmožnosti pridobivanja znanja, celo v moralnosti – in z vsem spoštovanjem boste osupli nad veliko superiornostjo na strani otrok neizobraženih.

K temu mnenju je bil nagnjen tudi Winston Churchill ko dejal:

Šole nimajo nujno veliko opraviti z izobraževanjem. So predvsem inštitucije kontrole, kjer morajo mladim vliti osnovne navade. Izobraževanje je povsem drugačno in ima le malo prostora v šoli.

Še najbolj razočaran nad izobraževalnim sistemom pa je bil George Bernard Shaw, kateri tega ni skrival:

Moje šolanje ni samo pogrnilo pri tem, da bi me naučilo to kar je napovedalo poučevati, ampak mi je preprečilo da bi se izobrazil, do te mere, da me spravi v bes ko razmišljam o vsem tem kar bi se lahko naučil sam doma.

Izobraževalni sistem kot ga poznamo danes je star le kakšnih 200 let, pred tem je bila formalna izobrazba rezervirana samo za elito in v rokah jezuitov, vendar pa je industrializacija spremenila način dela in ustvarila potrebo po univerzalnem šolanju. Ta sistem je bil zasnovan na intelektualni kulturi razsvetljenja in ekonomskih okoliščinah industrijske revolucije, kjer si KAPITALISTI NISO ŽELELI RAZMIŠLJAJOČEGA ČLOVEKA, AMPAK UBOGLJIVEGA DELAVCA. Lastniki tovarn, katere so sedaj zamenjali njihovi potomci kot lastniki korporacij, so želeli delavce, ki bodo prišli na delo pravočasno in ubogali ukaze svojih nadrejenih. Celodnevno sedenje v učilnici z učiteljem je predstavljal dober trening za ta namen, še vedno ga!

 

Tako je bistvo današnjega izobraževalnega sistema še vedno podrejeno interesom industrializacije in njeni novi korporativni podobi. Da je temu tako, lahko vidimo v tem, da so ŠOLE ŠE VEDNO ORGANIZIRANE KOT PROIZVODNJE LINIJE, z zvonci, različnimi poslopji, različnimi predmeti, različnimi razredi v katerih otroke razvrščamo po starosti. Zakaj to počnemo? Zakaj domnevamo, da je najpomembnejše kar imajo otroci skupnega to, koliko so stari? Ali gre za izdelek in datum njegove proizvodnje? Ali ni res da so otroci različno uspešni v različnih disciplinah in pri različnih starostih? Ali celo v različnem času dneva? Se znajdejo bolje v manjših ali večjih skupinah ali celo sami s seboj? Jasno je da GRE ZA STANDARDIZACIJO!

Na koncu zapisa ‘Ali ljudje slepo sledijo vladi, strokovnjakom in medijem’, sem obljubil pojasniti Leninov citat:

Dajte mi štiri leta za učenje otrok in seme, ki ga bom posejal ne bo nikoli izkoreninjeno.

To kar bi Lenin najprej zasejal v otroke je dojemanje avtoritete, katera avtomatično zatre sposobnost otrokovega raziskovanja in mu vsili STRAH PRED AVTORITETO. V samem bistvu gre v celotnem današnjem vzgojno-izobraževalnem sistemu v največji meri samo za to, to pa se doseže na več načinov. Ko vstopimo v šolo nas ta vsak dan opominja in podpira idejo o tem, kako ABSOLUTNA IN NEUPOGLJIVA AVTORITATIVNA MOČ v resnici je. To počne z odobritvijo ali prepovedjo dostopa do osnovnih človeških potreb kot so stranišče, voda, zasebnost, komuniciranje in gibanje. Na ta način se OSNOVNE PRAVICE IN POTREBE ČLOVEKA, katere običajno zahtevajo samo voljo posameznika, PREOBLIKUJEJO V PRIVILEGIJE, katere ne moremo jemati kot samoumevne.

Da vse to sodi v OSNOVE KONTROLE oz. PROGRAMIRANJE UMA bomo spoznali kdaj drugič, sedaj pa spoznajmo tudi najučinkovitejšo stvar pri šolskem kondicioniranju. To je višnja na vrhu smetane! Namreč, ko otrok, npr. pri pouku matematike, postane prevzet z reševanjem računov in enačb, ga pri tem raziskovanju zmoti ZVONEC, ki označi konec šolske ure. Z mize mora umakniti zvezke za matematiko in pripraviti zvezke za drugo uro in tukaj se skriva kontrola uma, kot dodana vrednost sistema kontrole. Ta dodana vrednost je PSIHOLOŠKI VPLIV ZVONENJA, ki v otrokov um vcepi idejo, da se ne izplača raziskovati stvari, saj bo vedno obstajala neka zunanja avtoriteta katera mu bo to preprečila, oziroma se mu z zvoncem in ostalimi prijemi za razbijanje koncentracije privzgoji, da raziskovanje ni nič vredno, ker se vedno vmeša neka samovoljna avtoriteta, tako periodično kot aperiodično. Tako otrok na podzavestnem nivoju kmalu razume, da je bolje počakati na navodila in delovati znotraj zadanih okvirjev. Na ta način enakomernega drila, LJUBEZEN DO UČENJA IN RAZISKOVANJA ENOSTAVNO NE MORE PREŽIVETI, PRIVZGOJI PA SE NEVERJETNA DOJEMLJIVOST DO AVTORITETE (Milgramov eksperiment).

Poleg vseh omenjenih prijemov pa znanstveno PODREJANJE OTROK NA TOVARNIŠKI STIL SEDENJA, STANDARDIZIRANA TESTIRANJA in DRŽAVNI DELAVNI ZVEZKI, ustvarjajo ‘RED IZ KAOSA in SPRODUCIRAJO OBVLADLJIVO POPULACIJO.

Moderno šolstvo ustvarja uniformnost, medtem pa zatira skepso in ustvarjalnost. Ta sistem pretirano razvije tekmovalni duh, medtem pa zatre sočutje in radovednost, ter podpira klike, tolpe in ozkogledne mislece. Ker pa danes mladina ve, da je univerzitetna izobrazba že skoraj obvezna za nadaljnje preživetje, posveti še dodatnih 4 leta svojega življenja za dosego dragocene listine, ki ji pravimo DIPLOMA. S TEM PAPIRJEM JE POTRJEN OBSTOJ NJIHOVEGA ZNANJA, seveda ZNOTRAJ OKVIRJA OZ. SISTEMA. Vse kar obstaja izven tega okvirja je nemogoče ovrednotiti, zato tudi ne obstaja.

Ker pa ima človek do tega trenutka že zgrajeno podobo o samemu sebi, ki seveda temelji na tem kot te vidi družba, se z ‘alternativnim’ znanjem ne ubada. Rezultat tega je okvara naše notranje potrebe po razumevanju narave našega sveta. Ocenjevanje in testiranja OVIRAJO DOJEMANJE ’ŠIRŠE SLIKE’ in silijo študente, da se usmerijo v bolj enostavne, tiste ocenjene aspekte. Vprašajte katerega koli šolarja ali učenca, koliko časa nameni raziskovanju in prebiranju gradiva, ki ni znotraj učnega načrta in v večini primerov vas bo ta samo debelo pogledal. Mislil si bo, da ste nori, saj v tem tempu ne zmore predelati niti zahtevanega materiala. Če si le malce bolje ogledamo učno gradivo ugotovimo, da pravo izobraževanje in obvladovanje predmetov ni vzpodbujano ali izvedljivo. Študentje si morajo zapomniti trivialne informacije kot so imena, datumi, prostori, dogodki, ….toliko časa, da se izpraznijo v standardiziranih testih z več možnimi odgovori. Po izpitu pa trivialna informacija, shranjena v kratkotrajnem spominu, izgine skupaj s površnim razumevanjem posameznega predmeta.

Mi smo študentje besed; mi smo utišani v naših šolah, in fakultetah, in recitacijskih sobah, za 10 do 15 let, in pridemo ven z vrečo vetra, spominom besed in ne vemo ničesar.

Ralph Waldo Emerson

Študentje so na fakultetah naučeni da delajo za majhne ugodnosti in cerimonijalne ocene katere le ubogo sovpadajo z njihovimi resničnimi sposobnostmi. Z NAVAJANJEM IN ODVISNOSTJO OTROK NA ZUNANJE POTRDITVE IN NESMISELNE NAGRADE, JIM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE USTANOVE VCEPIJO RAVNODUŠNOST DO RESNIČNE MOČI IN POTENCIALA, KI SE NAHAJA V SAMOSPOZNANJU, poleg tega pa šole odtujijo tako zmagovalce kot poražence. Z ZVEZDICAMI, ČEBELICAMI, OCENAMI, NAGRADAMI, POČASTITVAMI IN ZASRAMOVANJEM, ŠOLE KONDICIONIRAJO UČENCE NA DOŽIVLJENJSKO ČUSTVENO ODVISNOST, KJER SVOJE SAMOSPOŠTOVANJE VZDRŽUJEJO NA PODLAGI TEGA KAKO JIH OCENJUJE DRUŽBA.

Naša šolska leta so čas ko naj bi se čustveno odprli, učili o svetu in razumeli kaj pomeni biti živ, ko energija kar vre iz otroka in bi jo moral porabiti za gibanje in raziskovanje sveta. V učilnici, KO MORAMO SEDETI PRI MIRU, PA JE TA ENERGIJA ZATIRANA, otrok, ki se temu opira pa je največkrat označen kot hiperaktiven in mora obiskovati psihologinjo ali celo prejemati zdravila.

John Taylor Gatto v svoji knjigi z naslovom ‘The Underground History of American Education’ pravi:

Šole trenutno predstavljajo okupacijo otrok; otroci so postali uslužbenci, vladini upokojenci v zgodnji dobi. Vendar pa vladine službe v resnici niso službe – to je vsekakor res v primeru če si učenec. Tam v resnici ni kaj ali zelo malo za početi, zahtevana pa je ena stvar – otroci morajo biti prisotni, obsojeni na obup in se pretvarjati da opravljajo delo ki ne obstaja. Ob koncu dneva, so utrujeni, naveličani, polni agresije, njihove družine pa občutijo akumulirano napetost njihovih pripetih življenj. Vladine službe za otroke so zlomile duha naših ljudi.

Med tem pa vse več otrok v ZDA že prejema zdravila (Ritalin; metilfenidat) za ‘zdravljenje’ ADHD tako rutinirano kot odstranjujejo mandlje. Le malokdo pa se zaveda, da OTROKOVA POZORNOST BEŽI K INTERNETU, VIDO-IGRICAM ALI STOTINI TELEVIZIJSKIH PROGRAMOV. Zaradi tega so kaznovani in s pomočjo tablet spreminjani v zombije. Ampak pred čem bežijo? Bežijo v večji meri pred dolgočasnimi stvarmi s katerimi jih posiljujejo pri pouku v šolah. Največje žrtve tega so tako imenovane umetnosti, katere bi otrokom morale nuditi estetske izkušnje. ESTETSKA IZKUŠNJA predstavlja trenutek ko vsa vaša čutila delujejo na vrhu svojih zmogljivosti, ko ste prisotni v trenutku, ko rezonirate z razburjenjem ob dogodku, ki ga opazujete, skratka ko ste popolnoma živi. ANESTETIČNA IZKUŠNJA pa je stanje v katerem so vaša čutila ugasnjena, vi pa ste odmaknjeni od trenutnih dogodkov. Ker se vse več otrok upira šolanju jih lahko starši in psihiatri k sodelovanju pripravijo le s STROGOSTJO, ZASTRAŠEVANJEM, IZSILJEVANJEM, PODKUPOVANJEM IN NA KONCU S TABLETAMI, KATERE JIH ANESTEZIRAJO. Pa vendar ali jih ne bi morali buditi k razvoju tistih potencialov, ki so v njih?

Ne, saj IZOBRAZBA NI NAMEN IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA. V to nas prepriča podatek iz leta 1840, kateri priča, da je bila takrat stopnja kompleksne pismenosti v ZDA neverjetno visoka, med 93 in 100%. Popis v Connecticutu je pokazal, da je bil od 579 ljudi samo eden nepismen. Po stoletju in pol, v letu 1993, je poročilo Natio Literacy Survey objavilo, da je eden od petih Američanov nepismen. Pregled je vključeval 190 milijonov odraslih nad 16 let s povprečno prisotnostjo šolanja 12.4 let. Med njimi je bilo 42 milijonov popolnoma nepismenih, 50 milijonov jih je bralo na stopnji 4.-5. razreda, 55-60 milijonov na stopnji 6.-8. razreda, 30 milijonov na stopnji 9. razreda in manj kot 10 milijonov na univerzitetnem nivoju. Torej, kaj je namen tega izobraževalnega sistema? Kot vidimo, izobrazba več kot očitno ni v ospredju.

Tako danes ena izmed najbolj zgrešenih domnev in posledično tudi največje zlo današnjega dne, izhaja iz predvidevanja, da je javno izobraževanje namenjeno temu, da mladino napolni z znanjem in spodbudi njihovo inteligenco, da bi bili sposobni opravljanja državljanske dolžnosti na inteligenten in razsvetljen način. Resnica je ravno nasprotna! NAMEN JAVNEGA IZOBRAŽEVANJA NI RAZŠIRJANJE RAZSVETLJENIH IDEJ, ampak zreducirati kar se da veliko posameznikov na enak nivo, da razmnožuje in ustvarja STANDARDIZIRANE PREBIVALCE, ter da ZATRE njihovo RAZNOVRSTNOST IN IZVIRNOST. Že samo stanje v naši kulturi, ki je v veliki meri oblikovano na precej nenavadni ideji o izoliranosti otrokove misli od misli starejših, katerih življenjske izkušnje bi vsekakor pripomogle k odstranjevanju nepotrebne navlake znotraj izobraževalnega programa, nam pokaže v kako zelo napačno smer se pomikamo. Prav zaradi tega že sam način kako naša kultura izobražuje ljudi, veliko bolje razloži zakaj VEČINA LJUDI IZ TEGA SISTEMA IZSTOPI NEUMNIH, kot pa razloži zakaj pride do pametnih posameznikov.

KRIMINALNA SVETOVNA ELITA, ki je razvila predstavljeni sistem se zaveda, da če jim uspe odstraniti sposobnost razmišljanja, človek ne more doumeti svoje resničnosti. Če ne dojema svoje resničnosti, potem ne zmore ugotoviti, da je suženj njim in njihovi politični eliti. Če ne razume, da je suženj se ne more upreti in če se ne bo uprl, ne bo nikoli svoboden. Če človek ne bo svoboden, ne bo nikoli izpolnil svojega namena na Zemlji.

Dokler ne postanejo zavestni, se ne bodo nikoli uprli, in dokler se ne bodo uprli, ne morejo postati zavestni.

George Orwell

Comments are closed.